СВЕВЛАД                     www.svevlad.org.rs                     СВЕВЛАД                     www.svevlad.org.rs
 
 
Matjaž Anžur, zgodovinar
Ljubljana, Slovenija
VEDSKI BOGOVI IN MITOLOGIJA PRI SLOVENCIH

Simbol Sunca, zvanicni znak Konferencije

САЖЕТАК: ВЕДСКИ БОГОВИ И МИТОЛОГИЈА КОД СЛОВЕНАЦА

Пишући књигу ''Vojaška zgodovina bodočih Slovanov'' (Војна историја будућих Словена), тражећи суштину словенске војне терминологије, на крају сам дошао и до Ригведе и осталих староиндијских споменика, која су ми поред војничких тајни открили и религиозно митолошка поређења са словеначком традицијом. Невероватна сличност терминологије и на том плану је сама од себе тражила поређења, што је и учињено а резултати ће бити објављени у мојој новој књизи. За Конференцију о Словенском наслеђу припремио сам умногоме скраћену верзију.
Већ сам назив Ригведа/Ргведа се на словеначком језику преводи као Рекведа и сасвим одговара значењу. Главни лик, односно најзначајнији бог најстарије од веда (на словеначком веда) Ригведе је бог Индра којег упоређујем са вероватно аријско изворним Илијом. Лингвистичка трансформација у Индру се догодила вероватно у новој отаџбини. Занимљиво при том је да је име Индра у индијском оригиналу ипак присутно код Словена. Код Чеха, Словака и Украјинаца као лично име, у Словенији као топоним Идрија, Идријско, Идријца. Ја то повезујем са врачањем Аријаца при изворним седиштима предака за које ми данас знамо. Агни на словеначком Ogenj, Сома на словеначком Samo/Sok, Тваштар на словеначком Tesar, Вритра је Vrtilec, Варуну можемо превести као Varun/Var/Vir, Сушна је Suša, Адити је Lada, Дјаус/Ђаус се назива Dev, Притхиви опет можемо буквално превести као Pratkivo, што је само део староиндијског пантеона који се на овакав или онакав начин очувао у словеначком језику, личним именима и топонимима. Односно преко словеначког језика можемо, познавајући функционалност одређеног бога, пронаћи и одговарајуће име у словеначком језику. Име може бити до данас присутно у неком од облика или се може на основу праречи створити нови одговарајући термин који је разумљив у словеначком језику.
Вероватно ће и у будућности словеначки језик бити врло интересантан за истраживаче и компаративисте јер се и са дуалом, те осталим лингвистичким карактеристикама, може најпрецизније упоређивати и преводити са санскрта.

* * *

Vedski panteon bogov, če ga lahko tako imenujemo, predstavlja 33 božanskih likov, med katerimi so nekateri bolj in drugi manj pomebni. Vedska dela so na začetku nastajala na osnovi ustnega prenosa izročila oziroma učenja svečeniške kaste vsebine himen na pamet iz roda v rod. To se je dogajalo že pred odhodom Arijcev na vzhod. Na to kažejo mnoga mesta v Vedah. Vede so štiri, med njimi najstarejša in za nas najpomebnejša Rigveda/Rgveda po slovensko dobesedno Rekveda. Zapis rekov/himen pa je v obliki kakršnega poznamo danes, nastal v šestem stoletju pr.n.š. Nedvomno je v tisočletnem razvoju prišlo do marsikatere sinkretičnosti/spremembe. Vede, kakor tudi jezik sanskrt, so rezultat teh sprememb. Rekonstrukcija vedskega panteona bi bila nedvomno lažja, če bi se zgodila le preselitev Arijcev na vzhod. Vendar se nato v toku zgodovine, po večih stoletjih zgodi tudi naslednji verjetno ne osamljeni dogodek, ki ga opiše Herodot.
…Je pa druga zgodba, ti se pridružujem sam, ker je najbolj razširjena. Po nji so bili Skitje nomadsko ljudstvo v Aziji. Ker pa so jih Masageti pritisnili z vojsko, so prestopili reko Arakses in odšli v Kimerijo - zakaj pokrajina, kjer danes prebivajo Skitje, pravijo, da je bila v starih časih posest Kimerijcev. Ko so Skitje začeli napadati, so se Kimerijci posvetovali, kaj naj storijo spričo tolike vojske, ki je prihajala nadnje…(ZGO, str 306 in 307)
Ta zapis ni edini zapis vzvratnega vala, mnogi pokazatelji kažejo na to, da so bili vojaški pohodi in selitve stalnica zgodovinskega dogajanja, če že ne ljudstev pa vsaj večjih vojaških skupin s pratežem. Imejmo to stalno migracijsko gibanje v mislih in si poglejmo glavne like vedskih del.
Djaus pitar/Djaus - Dev tata/oče po slovensko. Je bog neba oziroma samo nebo. V Rigvedi je samo šest himen/molitev posvečeno njemu in njegovi soprogi Prithivi. Po mitu je začetno stvarjenje sveta tega najvišjega boga nadaljeval z razdelitvijo na nebo in zemljo prav v Vedah najpomebnejši bog Indra. Pred tem je bilo vse skupaj zlito v kaotično celoto. Razdelitev je nato posledično pomenila tudi ureditev sveta na podlagi rita - reda, ki ga zapove bog Varuna. Djausovi otroci so bili Ušas, Ašvini, Agni, Surja in še vsi ostali aditiji, maruti, angirasi. Skratka je oče skoraj vseh ostalih bogov v panteonu. Skupno ime najvišjih zakoncev je
Djavaprthivi - dobesedno poslovenjeno Devovopratkivo. V domovini Arijcev je bil Djaus gotovo vrhovni bog, morda celo edini bog. Razvoj dogodkov, pa nato pripelje tako kot v grški in rimski mitologiji do panteona bogov. Spomnimo se pri tem vloge Zeusa v Homerjevih epih, kjer ima ta kasneje vrhovni bog izredno omejeno delovanje. Morda je pri Arijcih ravno ta pohod vplival na spremembo religijozne misli oziroma na njihovo novo razumevanje vere in bogoslužja. Na poti se namreč verjetno 'zgodi puščava' in zato v ospredje stopi gromovnik in bog dežja Indra, ki je nato posledično v Rigvedi najbolj oboževan bog. Težko verjamemo, da se je ta mit rodil še v Evropi pred odhodom v Indijo. Vzporednost tema dvema bogovoma najdemo pri Grkih v njihovem vrhovnem bogu Zeus Patru, pri Rimljanih pa v Iuppitru/Diespitru, tudi etruščanskega Tina/Dina lahko štejemo k njim, saj so si po funkcionalnosti skladni. V vseh kasnejših evropskih oblikah imamo torej vedskega Djausa, ki ima gromovniško vlogo.
(Pri Slovencih se je do danes ime vedskega vrhovnega boga Djausa ohranilo v osebnih imenih, priimkih, toponimih itn., kot so recimo Devče, Devin, Devina, Devžej, Devar, Dev, Deu, Devjak, Devjan, Dejan, Div, Divjak, Divača, Deučer, Deurič, Devinar, Devura, Divac, Divna, Divčič.)
Prthivi/Prithivi - dobesedno po slovensko Pratkivo, ki ga pooseblja zemlja. Boginja/deva je sama zemlja in boginja zemlje. Posledično je verjetno dobila kot žena vrhovnega boga naziv Deva, kar je sčasoma postalo tudi splošen naziv za boginjo. Po mitu je iz zveze z njenim možem nastalo vse živo stvarstvo. Prthivi je htonična boginja s katero se spoji Djaus Pitar, ki jo oplodi z dežjem. Predstavljala je tudi potrpežljivost in trpežnost zemlje, ki brez grenkobe vedno potrpi, ko se zgodi nasilje nad njo. Upoštevali so jo tudi kot boginjo vegetacije in vir vsega raslinstva. V nadaljnem razvoju religije se pojavlja le še redko. Častijo jo bolj posamezne etnične skupine v Indiji, drugod pa spremeni ime in modificira prvotni smisel. Zmedo z boginjami v panteonih predstavlja verjetno predhodni kult boginje matere oziroma matere zemlje in čaščenje tega prabožanstva. Grki poznajo poleg vrhovne boginje Here še Geo/Gajo in Reo/Rejo, ki sta titanskega porekla, torej iz obdobja pred Zevsom in Hero. O tem zapletu malo kasneje. (Na tem mestu opozorimo le še na besedne in imenske ostanke v slovenščini, kot so devica, deva, diva, devojka itn.)
Pri Arijcih v Indiji vstopi že v vedskih delih kot nekakšna abstraktna mati bogov v panteon boginja Aditi.
Aditi - njeno ime nam na prvi pogled ne pomeni ničesar. Če upoštevamo, da je dobila sanskrtsko žensko obliko z obrazilom 'ti' in se je morda prej imenovala Ad/Ada, pomislimo pri tem na slovansko vzporednico v boginji Ladi in na Lido/Lidijo, lidijsko vrhovno boginjo, še posebno, ker si funkcionalno ustrezajo. Grška Leto sicer kasneje mati Apolona in Artemide, božanskih dvojčkov, je titanskega porekla. To pomeni, da je boginja pred Zevsovega in Herinega porekla. Pomebno pri tem je tudi, da je Leto mati teh dveh hiperborejskih (ukrajinskih) bogov in je potemtakem tudi sama od tam. Tudi na Kreti je boginja Leto centralna figura svečanih ritualov. To pa še niso vse boginje s tem imenom, ki jih lahko priključimo Ladinemu/Lidijinemu krogu.
Da bi ugotovili, kašno je religiozno stanje v evropski Iliriji in Skitiji, ki se takrat še nista tako imenovali, je prav, da izvršimo čim bolj natančno časovno primerjavo stanja v njunih sosedstvih. Homerski epski svet je prvi tak vir, prav tako pa so se v zadnjem času naredile dobre rekonstrukcijske študije etruščanskega verovanja.
Ilijada je junaški pesniški ep, ki se dogaja v času 1200-1100 pr.n.š. na podlagi arheoloških ugotovitev in rekonstrukcij dogodkov. Za nas je najbolj važen podatek, ki govori o naslednjem:
Pred letom 1200 se je pričela na območju Sredozemlja velika selitev ljudstev, ki je zajela svet od Apeninskega polotoka do Mezopotamije, od Panonske nižine vse do meja Egipta na jugu. V zgodovini civilizacije pomeni velika selitev hkrati tudi prehod iz bronaste v železno dobo. Premiki ljudstev so se ponovno pričeli na območju Panonske nižine. Predniki Ilirov in druga ljudstva so začeli v drugi polovici 2. tisočletja prodirati proti jugu. O vzrokih za to selitev ni nič znanega. Domneva, da so ta ljudstva skušala priti do železa, nad katerim so imeli nadzor Hetiti, je le nedokazljiva hipoteza. Prodor prednikov Ilirov proti jugu so občutila ljudstva v soseščini. Predniki Tračanov so bili potisnjeni proti vzhodu, proti mali Aziji, grška plemena proti jugu, na Pelaponez, od koder so dosegla Kreto in Sporade. Pritisk prednikov Ilirov je povzročil preseljevanje velikih skupin (prednikov) Italikov s severa na Apeninski polotok. V celoti gledano so se ponovile razmere začetka 2. tisočletja. Po daljšem obdobju mirnejšega naseljevanja so indoevropska ljudstva ponovno sprožila velika preseljevanja. (GZ, str. 39)
In še nekoliko naprej lahko preberemo naslednje:
Pred pritiskom (prednikov) Tračanov so se Frigijci umaknili v Malo Azijo (le majhen del jih je ostal na evropskih tleh) in se naselil v Miziji in zahodni Anatoliji. Vsekakor je možno, da so traška ljudstva okrog leta 1200 porušila Trojo (uničena je bila plast Troja VII a in ne plast VI, kakor so menili včasih; slednjo je uničil potres).
Poleg (prednikov)Tračanov so pritisk prednikov Ilirov najbolj občutili Dorci, ki so prebivali na severnem goratem delu Grčije in so se tedaj začeli premikati proti jugu. Premik Dorcev na jug, tako imenovana dorska selitev, je pomenil velik preobrat v grški zgodovini, ki je zaključil proces indoevropeizacije Grčije.
(GZ, str. 39)
Ilo/Ilos je v grški mitologiji Trosov sin, ustanovitelj mesta Iliona/Ilijona oziroma Troje. Mesto je tako verjetno dobilo ime po njem, ali pa tudi ne! V vsakem primeru se lahko vprašamo, po kom je dobil ime Ilos? Po legendi je ob zmagi na neki tekmi za nagrado dobil 50 mladeničev in prav toliko deklet. Vedeževalke so mu podarile lisasto kravo in mu naročile, da ustanovi mesto tam kjer se bo krava ustavila. Tako je tudi storil. Omenimo še, da mu je Zevs(?) poslal kipec Paladin, ki je bil neke vrste totemska zaščita mesta. Mesto samo pa je bilo pod zaščito Zevsa. Trojanski ostareli knez Priam, se na koncu, ko Grki vdrejo v mesto, zateče prav v njegovo svetišče. Vendar se Ilijada spiše šele stoletja po resničnih dogodkih, s heleniziranimi imeni. Priamovo nehelenizirano ime je bilo Podar. Tudi ostala imena so morala biti pred davnim časom drugačna. Skozi ustno izročilo so preko pripovedovalcov dobivala vedno nove odtenke. Velika verjetnost pa je, da je bilo mesto, takrat po običaju in tradiciji ponavadi posvečeno kakemu bogu, morda posvečeno bogu Iliji, ki je 'ilarski/ilirski' Zevs. Zevs je tudi gospodar trojnosti stvarstva - torej neba, zemlje in oceana in zato je nadimek teh vrhovnih bogov pogosto Trojan/trobog. Zato kasneje Troja, ali pa hkrati. Ilo je vse do danes pri Slovanih pomanjševalnica imena Ilija in prav je, da si podrobneje pogledamo, po kom je mesto Ilijon po vsej verjetnosti dobilo ime.
Ilija je danes svetnik in v časteh ga imajo tako katoliki kot ostali kristjani, kakor tudi muslimani in Židje. Najdemo ga na vseh koncih sveta, pri čemer tudi naša domovina ne zaostaja. (Šentilj, Ilova gora, Ilovar, Ilnikar, Ilešič, Ilič itn). Marsikje se nahajajo cerkve in kapele, ki so posvečene temu svetniku. Židje, ki še vedno pričakujejo prihod Mesije, pričakujejo tudi prihod Elije, pred samim dogodkom ustanovitve nebeškega kraljestva. Pri Židih Ilija v verski hierarhiji zavzema eno najvažnejših mest takoj za Mojzesom. Ne pozabimo niti da eli po hebrejsko pomeni bog. V času žegnanja velikega svetnika, kot tudi na sam dan žegnanja tisoči vernih kristjanov, muslimanov in židov prihajajo na Karmal, da proslavijo ta, za njih velik dan.
Arapci ga časte nekako iz strahospoštovanja, bolj s spominom na njegove sile in moči, kot pa iz pobožnosti, saj jim vera v preroka tega ne dovoljuje. Vendar pa je njihova prisega Iliji močnejša kot samemu Bogu. V Sarepti je bilo postavljeno starodavno svetišče in Arabci še danes imenujejo ta hrib Mar-Elias. Prav tako Karmalo Arabci imenujejo Džebel mar-Elias, kar pomeni Ilijina sveta gora. Tudi 'naši' muslimani se spominjajo 'sv. Ilije' pod imenom hazreti Alija. Ilinden imenujejo Alidžun in kot se govori med ljudmi, se dopoldne slavi Ilija, popoldne pa Alija.
Pri Slovanih je Ilija močno prisoten. Tako pri katolikih kot pri pravoslavnih, le da je pri katolikih njegov lik manj pomeben kot na vzhodu. Sicer pa ljudska pamet in spomin pravita, da Ilija zapoveduje gromu in dežju in se zato tudi imenuje Ilija Gromovnik. Težko se otresemo misli, da ni Ilija Zevs Ilirskega ljudstva. Ilarji/Iliri/Ilijonci so prevzeli ime svojega najvišjega boga gospodarja vseh treh svetov, z nadimkom zato imenovanega tudi Trojan in Troja. Razvoj bogov v sveto trojstvo, pa bomo spremljali v nadaljevanju.
Indra/Ilija - je vedski bog groma in bliska, posledično tako tudi dežja in voda. Na nek način se zdi, da je v določenem zgodovinskem obdobju zakrivil, da je ta naravni pojav postal predmet največjega čaščenja velikega dela Indoevropejcev. V sami indijski mitologiji ima dolg zgodovinski razvoj. Od najpomebnejšega vedskega božanstva Indra nato že v hiduizmu ta primat izgubi. Tudi v budizmu in džainizmu se njegova vloga omeji na zaščitnika neba. A nas zanima predvsem njegova zgodnja podoba iz vedskih himen. Mnogi analitiki mitologij, ga opisujejo na različne načine. Kolebajo med tem, ali je bil solarno božanstvo, ali bog povezan z vremenom in naravnimi pojavi. Vendar nam njegov nasprotnik Vritra/Vrtra po naše Vrtilec s svojim pomočnikom Šušo/Šušno ali po naše Sušo jasno kaže na to, da gre v določenem trenutku za boj med dvema vremenskima pojavoma, pri čemer je bila suša velik naravni sovražnik potujočih Arijcev. Torej je sončno božanstvo le zaradi tega, ker je na nebu. Poglejmo si sedaj nekaj himen, ki nam bodo predstavile tudi samo Rigvedo z vsebino in načinom zlaganja himen, ki se v njej nahajajo. Njegovo vlogo v stvarjenju sveta opiše naslednji verz: ''…ti Sonce si ustvaril Zarjo in Nebo / in podobnih ti ni tekmecev, o Indra …''.
V vedah ni drugega zapisa o njegovem osnovnem svetotvornem dejanju. Vse ostale himne so posvečene njegovim sekundarnim dejanjem, ki se vežejo več ali manj na pokončanje demona/ zmaja/kače Vritra in osvoboditvi voda in nebesnih krav, to je goveje živine.
''Indra, tvoja herojska dejanja hočem sedaj oznaniti: / Ti si prvi, ki je vrgel strelo in grom. / On je ubil zmaja, on prevrtal izvirom vod pot, / On rasekal nedra gora. / On ubil zmaja, skrivšega se na gori. / Tvaštar mu je stesal grmečo gorjačo. / Kot mukajoče krave usmerjajoče se (k teletom), / Naravnost k morju tečejo vode. / Razjarjen kot bik, si je natočil some. / In se je napil (some) precejene preko treh posod. / Prizanesljivi, je prijel orožje - grmečo vadžro. / On ubil njega, prvorojenega med zmaji. /
Ko si ti Indra, ubil prvorojenega med zmaji, / in prelisičil ukane premetencev, / in rodil sonce, nebo in jutranjo zarjo, / že zaradi teh del nisi našel sebi ravnega nasprotnika.''

Razlagalci vedskih del iščejo, v podobnih himnah kot so verzi zgoraj, biblijski princip geneze stvarstva. Spomnimo se pri tem v Bibliji opisanega stvarjenja v sedmih dneh. Po mojem mnenju so s takim izhodiščem na napačni poti. Arijci so spisali svoja verska dela na drugačnih osnovah in evoluciji lastnega razvoja, pri kateri je dolga selitev igrala nedvomno važno vlogo, ki se je odrazila v vedah. Svet so smatrali rojen iz kaosa samega po sebi. V tem niso skušali najti logičnih tehničnih razlag. Naravo so smatrali kot nekaj od boga danega, kar je potrebno spoštovati. Ta generalna razlika med biblijskim in vedskim izhodiščem traja do danes v samem načinu bivanja in dojemanju smisla bivanja. Zahodna civilizacija je podlegla principu biblijskega pristopa k življenju in se materialno-tehnično nedvomno povzpela na najvišji nivo. Vendar vse to na račun narave in živega sveta, ki na njem prebiva. Kakšen bo končni obračun, bomo videli v prihodnosti. Slovani so bolj kot ostala evropska ljudstva razdvojeni med svojo staro vero in novodošlo judo-krščansko religijo, katero so na žalost na koncu morali sprejeti, če niso hoteli tehnološko zaostati in postati v bližnji prihodnosti sužnji naprednejših. Takšno stanje traja do danes, česar so se zavedli mnogi po svetu, vključno z Indijo! Vrnimo se po tej kratki oddaljitvi od teme nazaj k začetku našega religioznega premišljevanja in k našemu prvotnemu panteonu.
Anša/Anža - ki je sončni bog, eden od prvotnih šestih božanstev boginje Aditi. V vedah nima nobene večje določene funkcije, kar je razumljivo. Arijci so potrebovali dež, ne sonca. Vseeno pa so tudi oni prodirali na bojnih vozovih in na takšnem se je vozilo sončno božanstvo. Ne pozabimo na razliko med Djausom - dnevom/svetlobo in Anšo - obliko sonca, ki je od dnevne svetlobe neodvisen, kar je logično ob situaciji oblačnega vremena. Do danes se vrhovnega boga oziroma vrhovne bogove še vedno upodablja na bojnih vozovih. Bojni voz, tako kot sta tudi ogenj in sok, je važen predmet zgodnje arijske civilizacije. V vedah še nimajo vsi božanskega statusa, ki pa ga sčasoma pridobijo. Prav neverjetna se zdi ta podobnost slovenskega Anža z Anšo. Če je Šuša - suša in Agni – ogenj, se poleg vseh ostalih imen, ki jih bomo še spoznali, analogija le potrdi. (Poglejmo si še priimke na današnjih slovenskih tleh, ki izvirajo iz tega mitološkega okvira; Anželj, Anžič, Anžiček, Anžin, Anžlovar, Anžlin, Anžur, Anžel, Anželka, Anželc, Anželak, Anžej, Anželjak, Anžek, Anžiček, Janža, Janžekovič, Janželj, Janževec, Janžič, Janžek, Janža, Janževič, Janžel, Janžur, Janžovnik, Janže, Janežič, Janko, Jenko, Jančič, Jankovič, Janša, Jančar, Januška, Jandre, Jan, Janačkovič, Janc, Jancer, Jančevič, Janičijevič, Jančevski, Jančič, Jančigaj, Janol, Jandrešič, Jandrič, Jandrijevič, Jandrlič, Janeski, Janeš, Janevski, Janež, Janežič, Janhuba, Janič, Janičar, Janičijevič, Janiszewski, Janjanin, Janjatovič, Janjevak, Janjič, Jankole, Jankoski, Jankovec, Janov, Janovljak, Janškovec, Jantol, Januš, Janušič, Janjilovič, Jankulov, Janjevak, Janhar. Imamo pa tudi toponime povezane s tem mitološkim okvirom; Anže, Janžev vrh, Janževa gora, Janževski vrh, Janž, Šentjanž, Janče, Janeži.)
Vrnimo se za konec pregleda vrhovnih vedskih bogov nazaj na Indro, s katerim smo začeli ta dolg odstavek. Boga pogosto enačijo z bikom, kar seveda ni osamljen primer. Njegova roditelja sta Djauspitar in Prithivi, vendar ga na nekaj mestih navedejo tudi med Aditiji. Za ženo ima boginjo Šači ali pa Indrani, ki pa je lahko le nadimek prve. V mitih vedno nastopa kot nepremagljivi bojevnik, zato ni čudno, da pridobi tako veliko slavo pri mnogih Indoevropejcih. Ima pa tudi svoje slabosti: pogaja se impulzivno, je jeznorit, rad se baha in le redkokdaj se odpove opojnemu napitku some.
Krog gromovnikov bi ne bil sklenjen, če bi ne omenili še Peruna. Zdi se, da je to gromovnik severnjakov in Baltov. Mnogo podatkov govori v prid tezi, da med Slovane zaide šele v obdobju Kijevske Rusije, ko knez Vladimir reformira religijo in verjetno skuša v svoj panteon vključiti bogove ljudstev, ki jim vlada. Mednje sodijo tudi baltska ljudstva, ki v panteon vrinejo svojega Perkunasa, za iranskim Svarogom/Svarunom najpomebnejšim v hierarhiji.
Po pomebnosti na osnovi števila himen v Rigvedi je Agni po slovensko Ogenj na drugem mestu. V slovenski mitologiji ima ogenj kot tak močno vlogo. Kurjenje kresov do današnjega časa spominja na davno preteklost in način staroverskega bogoslužja. Tudi božični zažig gozdnega štora ob izpovedovanih molitvah se je ponekod na Primorskem ohranil do danes. Ignac, Ignacij, Agnes, Neža, Ognjen, Ognjana, Vatroslav, so se v našem narodu ohranili do danes, prav tako vse oblike priimkov, ki izhajajo iz teh imen: Ognek, Ognjar, Ignatovič, Ognjenovič, Vatrič, Batrič itn.
Tudi mimo Mitre ne moremo. To božanstvo v Rigvedi še nima zelo pomebne vloge. Zato pa jo pridobi v samem razvoju vedskih religij. Zoroastrizem in hinduizem ter širjenje te religijozno filozofske misli ima močan vpliv v vzhodnem in jugovzhodnem evropskem prostoru. Vendar ga tu poznajo do danes pod imenom Mir. To nam potrjujejo tudi ostali zapisi, saj ga Baktrijci poznajo pod imenom Miir in nekatera perzijska plemena Mihr. Tudi sicer najdemo tega indo-irano-evropskega boga z naslednjimi zapisi: Mitra, Mithra, Mar, Mahr, Mir, Miir, Mihr in še kaj bi se našlo. Pri južnih slovanih in tudi vseh ostalih zapusti ogromno zapuščino. Osebna imena kot so Mirko, Miro, Mitar, Mirna, Miranda, Miran, Mirek in kot druga komponenta zloženih imen kot so Vladimir, Bogomir, Trpimir itn. se zrcalijo tudi v toponimih v vseh mitrovicah in nazivih mnogih vrhov. Seveda je to eden prvobitnih bogov in se pri Slovanih najde tudi v ostalih področjih, kot je socialno, vojaško itn. Mitraizem, tako popularen med Panonci, zahteva posebno študijo, ki jo na tem mestu ne bomo obravnavali.
Vaju po slovensko Veje je vedski bog vetra, ponavadi prikazan na hitrem bojnem vozu. Pri Slovencih do današnjega dne kot frazo uporabljamo besedno zvezo »zunaj veje, vejalo je celo noč, vejalo je in dež je padal«. Tudi sicer v slovenščini veter veje oziroma piha.
Bhaga je po slovensko in tudi v drugih slovanskih jezikih Bog. V sanskrtu je ta beseda poleg imena boga povezana še s srečo in usodo. Bhagavati je tako upravljalka sreče oziroma epitet Lakšimi. Bhagavant je presrečen, obdareni s srečo. Če pogledmo še nekoliko natančneje, ugotovimo, da sta sreča in harmonija smisel bivanja oziroma prava usoda. Gledano z današnjimi očmi bi lahko rekli, edini pravi smisel. Verjetno je krščanski nauk ponujal ravno to in Slovani so ga ob sprejemu tudi po svoje iz lastne mnogobožne tradicije tudi poimenovali. Podobnost so videli prav v Bhagi in ime je zaradi prehoda v monotezimem postalo tudi generalno ime za edinega deva/diva, po novem bhago/boga. Teodor je Božidar, vendar pri tem nismo povsem natančni, v resnici gre za dva različna bogova. Januar je rojstvo mladega boga Janusa, ki ga zamenja Božič, rojstvo novega malega boga. V slovenščini se ime javlja v vseh oblikah Božo, Bogomir, Bogič, Božek, Božena, Buh, Boh, in tako naprej. V krščanskem sinkretizmu resnično prevzame vse mogoče oblike.
Savitar slovensko Svitar je bog, ki se v Vedah kar pogosto omenja. Pomeni pa jutranjo svetlobo in svetlobo nasploh. Pomeni jutranji svit in svitanje ob zori. Izredno važen moment prihajajočega dneva se je še posebej častil. Če pogledamo še z geografskega stališča in navedemo, da so Arijci potovali s severa na jug ter pri tem upoštevamo, da je bilo na severu mnogo dni brez sonca, lahko razumemo to nepovezovanje sonca z dnevno svetlobo. Poleg Svita, Sveta, Svetozarja, Velizarja, Belizarja, Baltazarja, Boltežarja, Zorana najdemo v Sloveniji tudi Svetje, svetnika, svetlobo, posvetnost, svečanost, svečo, svet, ki so davne izpeljanke vsakodnevnega pojava v naravi.
Ženska funkcionalna dvojnica bogu Savitarju je boginja Ušas. Jutranji sij je njena domena. Težko pa bomo verjetno določili, ali je Zorana, Svetlana, Zora, Svetla, Lučka, Lucija, Lucijana le ženska oblika moških dvojnikov, ali gre za samostojno obliko izvirajočo iz boginje jutranjega sija.
Arijaman se po mojem mnenju lahko sloveni kot Orač. V Rigvedi mu ni posvečena nobena samostojna himna. Vedno se omenja poleg ostalih, zato mu je težko najti funkcionalnost. Nekateri ga razlagajo kot prijatelja, oziroma je druže na svadbi. Taka izvajanja izhajajo iz premalo določenih himničnih vrstic. Sam se zavzemam, da bi izhajali iz širše indoevropske osnove. Latinski glagol za oranje je aro. Nedvomno skupna indoevropska osnova Ar je tudi del zemlje, verjetno v lasti arijca/orijca/orača. Slovanski svet vedno povezuje lastništvo zemlje s socialnim statusom. Arijec/orač je torej tudi starogrško aristokrat in zato bo verjetneje pravilneje, če bomo Arijamana povezali z navedeno vsebino. Sčasoma seveda arijaman, arijec, arman pridobi končno plemenitaško vlogo in vojaški stan, ko postane le še lastnik zemlje, na kateri ne orje več sam. Arko, Arčon, Arhar, Artiče, Arteče itn., so mnoge ostaline tega korena v slovenskem jeziku.
Jama je po slovensko Jama., bog smrti in podzemnega sveta. Slovenska vsebinska fraza Ko umrješ oddideš v jamo, dali so ga v jamo, jama mu je večni dom, dovolj nazorno opisujejo funkcionalno povezanost obeh terminov in njuno skupno izhodišče. Ravno tako je jama v slovenščini vhod v podzemni svet. S tem pa je povezanih tudi kup imen in riimkov Jama, Jamnik, Jamnikar, Jamšek itn.
Varuna je bog voda. Tudi njegovo ime je po slovensko Var oziroma Vir. Obrazilo un je poveličevalno, kot tudi v primerih Perun, Svarun. Virje, Varje, Barje, izvir so pogosti toponimi v Sloveniji. Varuna je bog rita/rta slovensko reda. Torej tistih pravil, ki uravnavajo svet in njegovo delovanje. Skupaj z Mitro sestavljata dvandva po slovensko dvojico.
Rudra je po slovensko Rudi/Rdeči/Rudeči pa tudi Rodni in Rušilni. Bog se sicer povezuje z vetrovnim neurjem, viharjem. Je oče Marutov, vetrov, ki stojijo ob strani Indri. Je pa obenem povezan z rdečo barvo, barvo krvi in rodnostjo in rušitelno silo. Zanimivo pri tem je, da tudi slovanski jeziki izhajajo iz enakega izhodišča za tovrstno barvo, porajanje življenja in uničevanje. Tako naslednje sanskrtske besede pomenijo rudrini – rdeči, krvavi, rupyati – uničevati, rušiti, rohin – rastoči.
Glede na omejenost prostora bi navedel še Pušana, Somo, Surjo, Višnuja, Trito, Tvaštarja in morda še nekatere, ki jih na tem mestu ne morem več obravnavati, ker bi bil članek predolg. Naj zato končam z mislijo, da se raziskovanje nadaljuje in srčno upam, da bomo kmalu lahko sestavili eneolitski panteon bogov bodočih Slovanov.

 

Матјаж Анжур, историчар. Рођен 29.07.1962. године у Љубљани, Словенија. До сада је објавио књиге: ''Vladarji in presedniki evropskih držav'' (Владари и председници европских држава; Праг, 1990) и ''Vojaška zgodovina bodočih Slovanov'' (Војна историја будућих Словена; Љубљана, 2006). Ангажован у Староверској општини ''Световид'' у Словенији, као и у Соколском покрету.

Povratak na stranu posvecenu Konferenciji